home

predstavitev

župnik

Naš dom

kako nas najdete

slovenske maše

iz sporočil

novice

jubileji

naši pokojni

fotogalerija

slov. katoliški mediji

molitve

povezave / links

 

 

    

JUBILEJI

Jubilanti v letu 2008

 

Ivanka Krajškova iz Derby-a je sredi aprila obhajala svojo 75-letnico.

 Ivankina sestra Pepca Brcar iz Castleforda pri Leedsu pa je v mesecu marcu praznovala že svojo 80-letnico. Obe sta prav gotovo med najzvestejšimi članicami slovenske katoliške skupnosti: Ivanka v Srednji in Pepca v Severni Angliji.
   Ivanka, ki je bila najmlajša od 5 otrok Cugljeve, ali po domače Črnetove, družine z Vrha pri Šentrupertu, se je rodila 16. aprila 1933. Od petero otrok Črnetove družine sta bila prva dva fanta, Franc in Ludvik. Po vojni so ju komunisti pokončali s tisoči drugimi slovenskimi katoliškimi fanti – po vsej verjetnosti v Teharjih. Poleg malega posestva so imeli Črnetovi še krojaštvo. Oče Ludvik je bil po vsej okolici znan kot dober krojač. Najmlajša hčerka Ivanka je po zgledu svojega očeta postala odlična šivilja.
    Leta 1959 je Ivanka odšla od doma za svojim fantom iz šentrupertske fare, Tonetom Krajškom, ki je živel v Angliji. Tone je bil namreč tukaj politični begunec.  Od takratnih oblastnih in do skrajnosti objestnih »tovarišev« je prestala številna groba šikaniranja – še posebno, ko je zaprosila za potni list, ki ga seveda ni dobila. Ko pa je po Božji previdnosti le dobila dovoljenje za »kratek« obisk v Avstriji, je to »ugodnost« izkoristila in od tam odšla naprej v Anglijo. Ivanka je odprla pot v Anglijo tudi svoji sestri Pepci. Izkazalo se je, da si je tudi Izidor Brcar iz Castleforda, prav tako politični begunec in Tonetov prijatelj pa še šentrupertski rojak po vrhu, želel spoznati z dekletom iz domačih krajev. Ivanka je o tem obvestila svojo sestro Pepco in po nekaj-letnem dopisovanju z Izidorjem je leta 1962 prišla v Anglijo in se še istega leta poročila z Izidorjem.
   Obe Črnetovi sestri sta bili, čeprav danes že obe vdovi, v svojih zakonih zelo srečni, ker sta dobili poštena, nadvse delavna in miroljubna fanta. Kljub temu mi je Ivanka pred kratkim pisala: »Slovenijo pa še vedno pogrešam, čeravno me je Bog tukaj blagoslovil z lepo in dobro družino«. V njenem zakonu sta se ji rodili dve ljubki hčerki: Mary in Rozi, ki sta zelo srečno poročeni. Vsaka ima po par otrok, dečka in deklico. Tako je Ivanka stara mama kar 4 vnukom in vnukinjam.
    Tako Ivanka kot Pepca sta zavedni Slovenki in zgledni kristjanki. Ivanka ima na skrbi slovensko sveto mašo v Derby-ju in je pri organizaciji naših srečanj res desna roka župniku. Je tudi odlična cerkvena pevka. Pepca pa redno bere pri slovenskih mašah v Rothwell-u pri Leeds-u. Tako dom Krajškovih v Derby-u kot Brcarjevih v Castlefordu, sta kraja, kamor Slovenci iz okolice radi prihajamo zardi tolike domačnosti, nevsiljive prijaznosti in pristne gostoljubnosti. Že od nekdaj sta bila gostoljubna domova Krajškovih in Brcarjevih tudi priljubljeni točki slovenskih duhovnikov, ki so obiskovali in pastoralno oskrbovali rojake v teh delih Anglije. Po dolgi in dostikrat utrudljivi poti iz Londona je za slovenskega duhovnika tako pri Ivanki kot tudi pri Pepci vedno prva postaja, kjer se župnik v njuni kuhinji (obe sta izvrstni kuharici in odlični gospodinji) telesno okrepča in odpočije za nadaljnjo pot.
   Obema jubilantkoma voščimo polno Božjega blagoslova in varstva Božje Matere Marije. Predvsem  pa ljubega zdravja in vsega drugega dobrega ter jima kličemo na mnoga leta – Bog Vaju živi!

Pepca Brcarjeva iz Castleforda je v mesecu marcu letos praznovala svojo 80-letnico

 Naša dobra Pepca je prav gotovo med najzvestejšimi članicami slovenske katoliške skupnosti v Severni Angliji, zato je prav, da obnovimo njen kratek življenjepis. Bila je 4. otrok v družini Cugljevih (po domače: pri Černetovih) z Vrha pri Šentrupertu, kjer je bilo 5 otrok. Rodila se je prav na praznik sv. Jožefa (19. marca) 1928. Sv. Jožef je pri krstu postal tudi njen zavetnik in priprošnjik. Njemu lahko neomajno zaupa in se mu priporoča.
   Od petero otrok Černetove družine sta bila prva dva fanta, Franc in Ludvik. Zločinska komunistična revolucija je na Dolenjskem prav v šentrupertski fari še posebno krvavo divjala. Černetova fanta sta se pridružila proti-komunističnemu odporu. Po vojni se nista več vrnila domov, bila sta pokončana s tisoči drugimi – po vsej verjetnosti na Teharjah in ne v Rogu. Tretja med Černetovimi otroki je bila Zalka, ki je edina ostala doma in prevzela kmetijo. Poleg malega posestva so imeli Černetovi še krojaštvo. Oče Ludvik je bil po vsej okolici znan kot dober krojač. Najmlajša hčerka Ivanka (poročena Kajšek), ki tudi živi v Angliji, je po zgledu svojega očeta postala odlična šivilja.
   Razmere po vojni so bile za družino težke, zato so dekleta začela odhajati po svetu. Kot prva je odšla Pepca (l. 1947) najprej za gospodinjsko pomočnico k ugledni družini v Krško. Od tam pa l. 1953 za gospodinjo (glavno kuharico) v bolnišnico za pljučne bolezni v Sežano na Krasu.
   Leta 1959 je odšla po svetu še najmlajša Ivanka, ki pa je šla za svojim fantom iz šentrupertske fare, Tonetom Krajškom, kar v širni svet – v Anglijo. Tone je bil namreč v Angliji politični begunec. Prestala je od takratnih oblastniških »tovarišev« vsemogoča šikaniranja, ko je zaprosila za potni list, ki ga seveda ni dobila. Ko pa je po Božji previdnosti le dobila dovoljenje za »kratek« obisk v Avstriji, je to izkoristila in od tam odšla v Anglijo. Ivanka je odprla pot v Anglijo tudi svoji sestri Pepci. Izkazalo se je, da si je tudi Izidor Brcar iz Castleforda, prav tako politični begunec in Tonetov prijatelj pa še šentrupertski rojak po vrhu, želel spoznati z dekletom iz domačih krajev. Ivanka je o tem obvestila svojo sestro Pepco in po večletnem dopisovanju z Izidorjem je leta 1962 prišla v Anglijo in se še istega leta poročila z Izidorjem.
   Obe Černetovi sestri sta bili, čeprav danes že obe vdovi, v svojih zakonih zelo srečni, ker sta dobili poštena, nadvse delavna in miroljubna fanta. Pepci  je v zakonu Bog dal tri otroke: dve deklici Marijo in Joži ter fantka Antona. Vsi so že odrasli in poročeni. Marija in ima v zakonu dve deklici, Joži prav tako deklico in pričakuje že drugega otroka. Anton pa se je šele pred kratkim poročil in še nima potomcev. Tako je naša Pepca srečna stara mama trenutno že trem vnukinjam. 
   Iz srca ji voščimo vse najboljše in ji želimo polno Božjega blagoslova in varstva Božje Matere Marije ter priprošnjo sv. Jožefa, njenega zavetnika. Kličemo ji na mnoga leta – Bog Te živi, draga Pepca!

Gabijela Rehberger - 80 letnica

80-letnico življenja je pred kratkim obhajala Gabrijela Rehberger iz Bedforda. Gabrijela je že dolgoletna tajnica našega ŽPS v Veliki Britaniji pa velika in zelo požrtvovalna misijonska delavka. Praznovala je svoj 80. rojstni dan že februarja, vendar zaradi svoje velike ponižnosti in skromnosti svojih osebnih praznovanj nikjer ne razglaša. Po smrti svojega soproga Miha, ki je odšel v večnost pred nekaj leti je Gabrijela to svojo veliko življenjsko izgubo zelo občutila in še vedno žaluje za svojim dragim možem. Če je le možno se tudi  vzdržuje osebnih praznovanj. Sicer pa so ji v veliko tolažbo in oporo njeni domači: hčerka Francka z družino, sin Miha z družino, njen brat Filip, ki živi v njeni bližini in kar šestero vnukov in vnukinj.
    Prav je, da ob tem njenem častitljivem jubileju predstavimo bralcem »Naše luči« to, za našo skupnost v Veliki Britaniji, tako pomembno rojakinjo.
   Gabrijela se je rodila 22. februarja 1928, kot šesta v dolgi vrsti svojih bratcev in sestric številne Vidmarjeve družine 13-tih otrok s Kolka v župniji Otlica nad Ajdovščino (tedaj je Kolk spadal pod župnijo Šturje). Kot hči poštene slovenske in globoko verne katoliške družine se ni nikoli vdala medvojni in povojni komunistični propagandi. Po koncu vojne (leta 1947) je odšla k svoji starejši sestri Ivanki v Trst, kjer se je kasneje zaposlila pri angleški vojaški družini (gospodar je bil major) in leta 1952 z njimi odšla v Anglijo, v mesto York.
   Ob priliki slovenske maše za misijone (18. oktobra 1952) v Rochdalu nad Manchestrom, kamor je župnik g. Kunstelj povabil vse slovenske rojake iz tiste okolice, sta se srečala s svojim bodočim možem Mihom Rehbergerjem  iz Bedforda. Kasneje je Gabrijela iz Yorka odšla v London, da je bila bliže svojemu zaročencu Mihu. Leta 1954 se je v Bedfordu poročila z Mihom in tam sta si mlado-poročenca ustanovila svoj dom. 21. aprila 1955 sta se jima rodila dvojčka: Francka in Mihec. Danes je Francka mati trem krasnim fantom in Miha oče trem hčerkam lepoticam. Kljub pogrešanju svojega dragega Miha, je Gabijela srečna, ko je obdana od svojih 3 vnukov in 3 vnukinj. 
   Gabrijela je ena od najzvestejših in najbolj delavnih ter dejavnih članic naše katoliške slovenske skupnosti v Bedfordu in Veliki Britaniji. Rada pomaga našemu centru in posebno »Našemu domu« v Londonu in je velika dobrotnica slovenskih misijonov in naših misijonarjev. Prav gotovo je njen zgled zavzetosti za življenje Cerkve in slovenske katoliške skupnosti pripomogel, da se je njen nečak Bogdan Vidmar odločil za duhovniški poklic, nečakinja Mihaela Vidmar, strokovno usposobljena medicinka, pa za redovno življenje v družbi slovenskih šolskih sester.
  Zaradi številnih zaslug za našo skupnost v Veliki Britaniji, ne nazadnje tudi zaradi njene velike zavzetosti za prirejanje slovenskih misijonskih dnevov v Bedfordu, je Gabrijelo slovenska katoliška skupnost pred več kot 15 leti izbrala za tajnico župnijskega pastoralnega sveta slovenske katoliške misije v Združenem kraljestvu. To dolžnost je Gabrijela, s pomočjo svojega brata Filipa, predsednika župnijskega sveta te iste misije, lepo in nadvse vestno opravljala skozi vsa ta leta.

  Naši dobri Gabrijeli voščimo polno Božjega blagoslova in varstva Božje Matere Marije in ji želimo  ljubega zdravja in vsega drugega dobrega ter ji kličemo na mnoga leta – Bog vas živi, draga Gabrijela!

 

Jubilanti v letu 2007

Tone Knaflič iz Castleforda - 80. letnik

Naš dobri in zvesti Slovenec Tone Knaflič se je rodil 16. aprila 1927 v Stavenšici pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, kot kmečki sin. V družini se je rodilo 6 otrok. Imel je še brata in štiri sestre.
   Ob koncu vojne se je, kot mnogi drugi slovenski fantje, znašel v Italiji in kasneje v Nemčiji v begunskih taboriščih.
   Spomladi leta 1948 je prispel v Anglijo in dobil zaposlitev v znanem premogovnem rudniku v Worsop. Leta 1953 se je v Mansfieldu poročil z angleškim dekletom Dorothy. V zakonu sta se jima rodila hčerka Joyce in sin Anthony. Svojo družino je Tone pogosto in rad peljal na obisk v rodno Slovenijo. Leta 1980 je izgubil svojo ženo in ker se je vedno rad družil s Slovenci v Angliji, je nekaj let pozneje spoznal rojakinjo Marijo (Mici) in se z njo poročil. Sedaj živita oba srečna in zadovoljna v bližini Castleforda. Rada in vedno se udeležujeta slovenskih maš na področju severne in srednje Anglije. Pridno tudi obiskujeta rojake, posebno starejše in bolne, ki so raztreseni vse naokrog njunega kraja bivanja. Brcarjeva Pepca pravi: »Vedno smo   veseli, ko nas obiščeta Tone in Mici«.

Srečko Tušar  80 - letnik

Naš dobri Srečko je 4. avgusta 2007 dopolnil 80 let. Dokler mu je zdravje dopuščalo je bil prav gotovo eden od najzvestejših članov naše slovenske katoliške skupnosti v Londonu. S svojim optimizmom in dobronamernim humorjem je vedno skrbel za prijetno počutje vseh udeležencev naših srečanj po slovenski maši v kapeli »Našega doma«.

   Do nesrečne poškodbe na nogi, ko se mu je pri pleskarskem delu podrla lestev, je redno vodil družabni »bingo« (tombolo) za kritje tekočih stroškov in pomoč pri  vzdrževanju »Našega doma« v Londonu. Nihče drug ni znal pri tem opravilu poskrbeti za tolikšno mero družabnosti in dobre volje, kot prav Srečko Tušar s svojo življenjsko vedrino in zdravim humorjem

   Kljub težavam z nogo še vedno (vsaj za večje praznike in dogodke), rad prihaja s svojo dobro ženo Beti k slovenski maši v kapelo Našega doma. Nikoli se ni držal čemerno, četudi mu je včasih noga močno zatekala in je prenašal hude bolečine. Letošnji rojstni dan (80-letnico) je Srečko obhajal v rojstni Idriji. Na domu njegove mlajše sestre Vide so se za Srečkov visoki in častitljivi jubilej  zbrali vsi člani številne Tušarjeve rodbine. Prejel je številne čestitke z željami za vse dobro, predvsem za Božji blagoslov.

Jubilanti v letu 2006

80-letnik Lado Kofler iz Keighly-a

  Lado je bil rojen 3. junija 1926 na Jesenicah – doma pa je iz Dovjega. Večji del svoje mladosti je preživel pri svojih starih starših na Jesenicah. V drugi svetovni vojni je bil vpoklican v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto. Proti koncu vojne mu je uspel pobeg iz nemške vojske in se je priključil partizanom. Ko pa je komunistična »svoboda zasijala« je raje odšel čez mejo in leta 1948 odšel v Anglijo, kjer je imel že prej strica Stanka, ki še danes biva (star je nad 90 let) v Keighly-u. Prva Ladova zaposlitev je bilo delo v kamnolomu, a že kmalu je dobil delo v tovarni. V Keighly-u je spoznal lepo, simpatično in dobro katoliško dekle Anni iz Avstrije, ki je prišla za delom v Anglijo in se z njo poročil. Ustanovila sta si dom in v srečnem zakonu sta se njima rodila dva sina: Franc in Martin. Danes sta oba srečno poročena – vsak s svojo družino. Lado in Anni sta stara starša kakim šestim vnukom in vnukinjam.

   Tudi našega Lada in Anni v življenju krasi njuna velika dobrota in izjemna gostoljubnost. Ni bilo slovenskega župnika tukaj v Angliji, od župnikov Kunstlja, Berganta, Rota do Cikaneka, ki ne bi bil vedno nadvse dragi gost v hiši dobrih Koflerjevih: Annice in Ladota. Anni je poleg vsega tudi odlična gospodinja in izvrstna kuharica. Pri Koflerjevih smo se vsi slovenski župniki v Angliji tudi ob hrani počutili kakor doma.

   Vsi, ki našega dobrega Ladota poznamo in cenimo, mu čestitamo ob častitljivi obletnici in mu želimo polno Božjega blagoslova za vse dobro in najboljše v življenju ob svoji ljubeči ženi Anici.

Mirko Kravos 80- letnik

Mirko je bil rojen 9. 11. 1926 v Skriljah, župnija Kamnje pri Ajdovščini. Po težkih letih vojne in povojnih vojaških begunskih taboriščih v  Italiji in Nemčiji pride leta 1948 v Anglijo. Tukaj dobi delo v premogovnem rudniku v Castlefordu in kasneje v tovarni bakrenih cevi v Leeds-u, kjer dela vse do upokojitve 1989. Ob kasnejših pogostnih obiskih v domovini spozna slovensko dekle Mimico Anžič iz Bizovika pri Ljubljani in se z njo poroči 29. avgusta 1964 v župnijski cerkvi v Štepanji vasi. Ustvarita si dom v Rothwell-u pri Leeds-u in v njunem zakonu se njima rodita dva dečka: leta 1966 Peter in naslednje leto David.

   Peter se po končani srednji šoli odloči za duhovniški poklic in 21. julija 1990 prejeme mašniško posvečenje v domači župnijski cerkvi v Rothwell-u. Petrovo novo mašo je veselo obhajala vsa slovenska skupnost iz Anglije in Walesa 29. julija 1990 v Rochdale-u. Novomašni pridigar je koprskih škof msgr. Metod Pirih.

   David postane računalniški strokovnjak in se poroči avgusta 1991 z lepo in simpatično Angležinjo Lynn. V zakonu se tudi njima rodita dva dečka: Jonathan, ki je sedaj star 11 let in James (Jamie) 8 let. Tako je Mirko že dvakratni dedek!

    Na domu pri Kravosovih smo se vse do sedaj redno srečevali po vsaki slovenski maši v Rothwell-u. Hvaležni smo našemu slavljencu Mirku in vsej njegovi družini, posebno še mami Mimici, za vso ljubeznivo gostoljubnost in za vse dobrote, ki smo jih bili v vseh teh letih v obilju deležni rojaki, ki smo prihajali k slovenski maši v Rothwell.

Filip Vidmar 80 - letnik

Filip se je rodil v številni Vidmarjevi družini dvanajstih otrok, 24. aprila 1266, na kolku v župniji Otlica nad Ajdovščino. Kot sin poštene slovenske in globoko verne katoliške družine se je tudi Filip, komaj 18-letni mladenič, po zgledu številnih vernih primorskih fantov pridružil protikomunističnemu odporu in avgusta 1944 odšel k slovenskim domobrancem.

   Ob koncu vojne je preko begunskih taborišč, v Italiji in Nemčiji, januarja 1948 srečno prispel v Veliko Britanijo. Najprej je bil zaposlen pri nekem kmetu na Škotskem. Tam je delal do avgusta 1953, nakar se je preselil v Anglijo, kjer mu je bila ponujena zaposlitev pri kovinarskem podjetju v mestu Bedford – 80km SZ od Londona.. V kleparski stroki je delal celih 20 let. Nadaljnjih 15 let je bil zaposlen v avtomobilski industriji pri podjetju »Vauxhall Motors«, prav tako v Bedfordu. Zadnja 4 leta pred upokojitvijo pa je delal kot železo-strugar pri kovinarskem podjetju Saw Service. Vsega skupaj ima naš delavni Filip za seboj  kar 44 let delovne dobe v Veliki Britaniji.

      Filip je ostal neporočen. Morda se je tudi zato laže posvetil skupnosti. Spada k najzvestejšim in najbolj delavnim ter dejavnim članom naše katoliške slovenske skupnosti v Bedfordu in Veliki Britaniji. Rad pomaga našemu centru in posebno »Našemu domu« v Londonu in je velik dobrotnik slovenske katoliške misije. Prav gotovo je njegov zgled zavzetosti za življenje Cerkve in slovenske katoliške skupnosti pripomogel, da se je njegov nečak Bogdan Vidmar odločil za duhovniški poklic, nečakinja Mihaela Vidmar, strokovno usposobljena medicinka, pa za redovno življenje v družbi slovenskih šolskih sester.

  Zaradi številnih zaslug za našo skupnost v Veliki Britaniji, ne nazadnje tudi zaradi njegove velike zavzetosti za prirejanje slovenskih dnevov v Bedfordu, je Filipa Vidmarja slovenska katoliška skupnost pred štirinajstimi leti izvolila za predsednika župnijskega pastoralnega sveta slovenske katoliške misije v Združenem kraljestvu. Kadar koli se ga povpraša po zdravju ni nikoli črnogled ampak vedno poln upanja odgovarja, da z Božjo pomočjo kar gre in da še ni prehudo.

Jubilanti v letu 2005

Oto Gluk 80 - letnik

Oto je bil rojen leta 1925 pri Sv. Juriju pod Kumom.

Leta 1941 je bil z družino odpeljan v Nemčijo, kjer so morali delati v gozdovih. Kasneje so jih poslali na delo na kmetih.

   Ko se je ob koncu vojne vrnil domov, so ga komunisti skoraj ustrelili na domačem pragu, ker so mislili, da je kak skrivač-domobranec. Po posredovanju njihovega poveljnika Slovenca so ga pustili pri življenju. Kmalu je pobegnil čez mejo v Avstrijo, kjer so ga zajeli Angleži in odpeljali v zapor v Gradec. Tam je bil skupaj z drugimi zaprt 6 mesecev.

   Čez dobro leto pa se je Oto odločil za odhod v Anglijo, kamor je prispel 23. marca 1948. Poslali so ga na delo v rudnik v Južnem Walesu, kjer je že bilo zaposlenih precej Slovencev, med njimi tudi izredno dobri, sedaj že 15 let pokojni, Peter Selak.

   Po 6 letih pa je Oto dobil delo v tovarni blizu Bristola. Tam se je seznanil z zdravnikom in univerzitetnim profesorjem dr. Jožetom Jančarjem in njegovo družino. V tistem kraju se je 2. avgusta 1958 poročil z Angležinjo Silvio, ki je še pred poroko prestopila v katoliško Cerkev. Kupila sta si hišo blizu doma Jančarjevih in ustanovila družino s toplim krščanskim domom. Rodilo se njima je 5 ljubkih otok: 2 hčerki in 3 sinovi. Sedaj so že vsi odrasli in z doma, v katerega se pa radi in redno vračajo na obisk. Starejša hčerka si je ustvarila dom z družino dosti blizu (8km stran) sedanjega doma svojih staršev.

   Oto je delal v tovarni 32 let, nakar so vse prodali in podelili. Glukova sta si kupila manjšo hišo na jugu Anglije, kjer sedaj živijo 3 njuni otroci.

   Leta 1988, ko so obhajali 150-letnico njegove prejšnje župnije, kjer je živel kar 33 let in bil ves čas »desna roka« tamkajšnjih župnikov mu je bristolski škof ordinarij med slovesno slavnostno sveto mašo podelil papeško odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice«. Deset let kasneje je tudi njegov sin Martin dobil podobno odlikovanje »Bene Merenti«.