NAŠI POKOJNI

Umrli leta 2011

Ivan Dežman (1921-2011) 

    Naš londonski rojak Ivan Dežman je v starosti 89-ih let odšel v večnost 14. julija 2011. Od njega smo se poslovili 25. julija 2011 s sveto mašo v župnijski cerkvi »Our Lady of Lourdes« (Lurške Matere Božje) v londonski četrti Acton, kjer je pokojni živel že od leta 1964. Po sv. maši smo se od njega poslovili še na zahodno- lodonskem pokopališču Gunnersbury, kjer smo mu ob grobu zapeli priljubljeno cerkveno-ljudsko pesem s pomenljivo kitico: »Kadar pa morali bomo umreti…«

    Pokojni Ivan je bil rojen 11. decembra 1921 v Ljubljani (na Ježici). Kot mlad fant, ki je bil kmalu po vojni (1945) poklican na služenje »titovske« vojske, se je hotel izogniti dolgemu vojaškemu roku in je pobegnil čez mejo. Pot begunca ga je najprej privedla na Škotsko. Od tam je emigriral v Kanado, kjer si je za vrsto let dobil zaposlitev.

    Po poroki s Pavlo Slovša (28. marca 1964 v Ljubljani), sta se za stalno naselila v Angliji, v samem Londonu. V četrti Acton sta kupila hišo in si ustanovila družino. Rodila sta se jima Janika in nekoliko mlajši Bojan. Že kmalu pa je moral zaradi bolezni žene Pavle prevzeti skrb in popolno odgovornost tako za bolno ženo kot tudi za otroka – vso svojo družino. Skoraj ves čas je bil družini ne samo oče ampak tudi mati! Ivan torej zapušča svojo bolno ženo Pavlo, hčerko in sina ter vnuka in vnukinji.

    Bil je vse življenje pošten, delaven, iznajdljiv in skromen človek.  Po poklicu je bil tapetnik in je bil pravi mojster pri svojem delu. V začetku svojega bivanja v Londonu je bil zaposlen pri znanem podjetju Lucas, ki je izdelovalo dele za  različne modele avtomobilov. Kasneje pa je dobil delo, kjer je lahko opravljal svoj poklic tapetnika.

    Najbolj pa se ga bodo, posebno londonski Slovenci, spominjali po peki odličnih -   zelo okusnih potic. Pekel jih je za slovenske prireditve, za britansko-slovensko društvo, za slovensko veleposlaništvo in dostikrat je kako še posebej okusno in svežo prinesel tudi v »Naš dom«, kjer se je redno udeleževal mesečne slovenske sv. maše v naši slovenski kapeli. Za vse to mu bomo vedno hvaležni in ga bomo pogrešali.

Umrli leta 2010

Iris Šabec (1923 - 2010)

   Naša dobra Iris, soproga prav tako dobrega in zavednega Slovenca ter katoličana, Jožeta Šabca, je 11. oktobra 2010 odšla v večnost ob svojem dragem možu »Joe«-u na njunem domu v Nuneatonu. Od nje smo se poslovili s sv. mašo zadušnico v župnijski cerkvi v Nuneatonu v ponedeljek, 18. oktobra 2010.

   Iris je bila sicer Angležinja, a velika prijateljica Slovencev, slovenske skupnosti v Chapel End in dolgoletna gostiteljica slovenskih župnikov, ki so prihajali na obiske slovenski skupnosti v Nuneatonu in okolici. Z veseljem sta skupaj z možem Jožetom nudila našim potujočim duhovnikom prenočišče in hrano. Iris je bila našim duhovnikom in drugim prijateljem Slovencem vedno ljubezniva in velikodušna gostiteljica. Dobri Bog naj ji za njeno veliko dobroto bogato nagradi v večnosti.

   Iris se je rodila 3. maja 1923, tedaj v vasi Attenborough, v bližini Nuneatona. Nekdaj vas je sedaj že del velikega mesta. Njen oče je bil rudar. Življenje družine je bilo skromno, dejansko so se preživljali samo od prejemkov očetove tedenske plače – od ene plače do druge! Mama je bila gospodinja - skrbela je za hišo in družino v kateri je znala gojiti in vzgojiti krščansko ljubezen in pristno domačnost. Iris se je tako že v svoji družini naučila in privzgojila lepe zelo lepe človeške in krščanske lastnosti.

   Dobri Bog naj jo v večnosti bogato nagradi za vso njeno veliko dobroto in velikodušnost ter naj jo sprejme v občestvo svojih izvoljenih. Naše molitve jo spremljajo!

    Iskreno sožalje njenemu možu Jožetu, sinu z družino in ostalim sorodnikom.   

Pepca Kenk (1921 - 2010) 

   V četrtek, 21. oktobra 2010, je v bolnišnici v Northamptonu, ko je bila na obisku pri hčerki Mariji, odšla v večnost naša dobra, verna in zavedna Slovenka ter katoličanka, Jožefa (Pepca) Kenk, rojena Hrovat. Od nje smo se poslovili s sv. mašo v župnijski cerkvi v Chapel End v petek, 29. oktobra 2010.

   Pepca se je rodila 11. septembra 1921 v številni Hrovatovi družini na Gornji Brezovici pri Šentjerneju na Dolenjskem, kot najstarejša hčerka. V Sloveniji ima žive še 3 brate  in 4 sestre.

   Imela je težko mladost – polno trpljenja in preganjanja s strani komunističnega režima. Leta 1955 ji je, kot takrat mnogim ljudem, uspelo pobegniti »čez mejo« v Italijo. Tam je bila v begunskem taborišču vse dotlej, dokler je ni prišel iskat Jakob (Jaka) Kenk (doma iz Notranjih goric pri Brezovici), ki pa je že od leta 1947 živel in delal v Angliji. Poročila sta se kar tam v Italiji, v mestu Cremoni, 9. julija 1957.

   Še istega leta je z Jakobom odšla v Anglijo in decembra 1957 je že vložila prošnjo za britansko državljanstvo, saj je Jaka tukaj na otoku že imel svojo hišo v kateri sta si ustanovila prijeten dom s svojima hčerkama Vero, ki sedaj živi v Kanadi (poročena Bojanc) in Marijo, ki živi v bližnjem Northamptonu (njen priimek je Farman). Jaka je pred 5 leti odšel v večnost v starosti 86. let. Tako je Pepca živela kar 53 let na istem naslovu, v isti hiši, na 91 Camphill Road, Chapel End. Pepčin in Jakobov dom  je bil ves čas njunega življenja kraj srečanj slovenskih rojakov, ki prihajajo k slovenski maši v prijazno cerkev Sv. Ane v Chapel End.

    Naj jo dobri Bog sprejme med svoje izvoljene, kjer bosta skupaj s pokojnim možem Jakobom uživala večno srečo v nebesih.

     Hčerkama Veri in Mariji ter vsem njenim sorodnikom v Sloveniji in Kanadi naše iskreno sožalje. Naše molitve pa bodo spremljale Pepco in njenega moža Jakoba, ko se ju bomo iz hvaležnosti za njuno dobroto in gostoljubnost še dolgo spominjali.

Avguština Svete (1925 - 2010)

   Po daljši in mučni bolezni je 19. septembra 2010 odšla v večnost Gusti (Avguština) Svete. Od nje smo se poslovili s sveto mašo zadušnico v Kempstonu v sredo, 6. oktobra 2010 in njeno krsto pospremili na pokopališče v Bedfordu, kjer bo čakala vstajenja.

   Pokojna Avguština se je rodila  31. maja 1925 v kraju Kanalec v Slovenki Benečiji (Italija) v družini Kragelj. Na britanski otok je prišla leta 1949. Zaposlitev je najprej dobila v Londonu, kjer se je spoznala s Cirilom (Cenetom) Svetetom in se z njim poročila 9. avgusta 1956 v Waltham Cross-u (severni London), kjer je njen mož, Ciril Svete, kupil hišo. Ker pa  Avguštini v tistem kraju ni bilo všeč, sta se preselila v Bedford, kjer sta v kraju Kempston kupila hišo. Tam sta živeli in še živita njeni dve sestri: Alma in Marčela, tudi oni poročeni s Slovencema. Alma je poročena z Maksom Gregorcem, Marčela pa je sedaj vdova po Ivanu Klemenčiču. Tudi Avguština je bila že precej časa  vdova. Njen Cene (Ciril) je odšel v večnost že pred leti. Zadnjih nekaj let je  bila Avguština toliko onemogla, da je morala živeti v domu za starejše občane, od koder je tudi odšla v večnost za pokojnim možem Cirilom.

    Dobri Bog naj ji da večni mir in pokoj – naj počiva v miru!

Rajko Vatovec (1924 - 2010)

   V Readingu (v kraju zahodno od Londona) se je 17. julija tiho poslovil ugledni in dejavni član povojne slovenske emigracije v Veliki Britaniji Rajko Vatovec. V Readingu je bil 20. avgusta tudi žarni pogreb.

   Vatovec se je rodil 6. novembra 1924 v Mariboru in dobil ime Rajko Lucijan. Ker je bil oče orožniški častnik, je otroštvo preživel v Splitu, leta 1937 se je družina preselila v Mursko Soboto, leta 1940 pa v Ljubljano. Tam je leta 1943 z odličnim uspehom maturiral na 1. moški realni gimnaziji. Nato se je vpisal na medicinsko fakulteto. Ko so jo zasedbene oblasti zaprle, je stopil v policijo. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, Angleži pa so ga poslali v italijanska taborišča (Eboli idr.). Tam se je tesno prijateljsko povezal s tistimi mladimi, kritičnimi Slovenci, ki so večinoma pripadali Jugoslovanski vojski v domovini in so še pred razselitvijo v Nemčiji osnovali Slovensko pravdo. Jedro te skupine, katere gibalna sila je bil Dušan Pleničar, se je preselilo v Veliko Britanijo in Vatovec je bil do konca v vodstvu Slovenske pravde ter v ožjem krogu sodelavcev njenih publikacij ter revije Klic Triglava.

   Že od mladih nog je bil Vatovec navdušen športnik in član Sokola, študiral je violino in pel v zboru, posebno pa je ljubil jezike. Že v taborišču je bil tolmač, po prvem obdobju fizičnega dela pa je bil v Angliji, kjer si je leta 1951 z domačinko ustvaril družino, sprejet v službo na BBC. Delal je v oddelku BBC Monitoring, kjer za potrebe vlade poslušajo, snemajo in prevajajo pomembnejše radijske novice z vsega sveta. Zadolžen je bil za oddaje v srbohrvaščini, slovenščini, po potrebi tudi v drugih jezikih, zlasti v nemščini. Čeprav se je s 65. letom upokojil, so ga v nujnih primerih, na primer v času zadnje krize Jugoslavije in osamosvojitvenih procesov, ponovno klicali na delovno mesto.

Kot dopisni slušatelj je v Londonu dosegel univerzitetno diplomo iz nemščine in zgodovine. V Readingu je na neki višji šoli honorarno poučeval latinščino in francoščino, na tečaju za odrasle pa ruščino.

s. Agnes (Janja) Žužek (1927 – 2010)

V četrtek, 22. julija 2010, je v Domu za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo (Chestnut Lodge Care Home) v Ealingu (London) po 2 letnem trpljenju odšla v večnost dobra in vsem londonskim Slovencem po dobrih delih znana sestra redovnica, zdravnica in misijonarka, Agnes (Janja) Žužek. Od nje smo se poslovili s sv. mašo v cerkvi »Our Lady and St Joseph« v Hanwell-u (London) v sredo, 4. avgusta. Po sv. maši ob 10. uri dop. smo njeno krsto spremljali k večnemu počitku na pokopališče v Greenford Parku.

    Sestra Agnes (Janja) je bila rojena 15. januarja 1927 v Ljubljani. Bila je po številu sedma v družini 15-tih otrok znane Žužkove družine.

    Leta 1945, ob koncu 2. svetovne vojne, ko so v Sloveniji prevzeli oblast komunisti, je večji del družine odšel v begunstvo. Dve leti in pol so Žužkovi preživeli v begunskih taboriščih v Italiji. V tem času si je Janja pridobila tako dobro podlago v izobrazbi, da ji je bila podeljena štipendija za študij medicine v Španiji. Študij je dokončala 1952 z diplomo zdravnice (medical doctor).

    Skupaj s sestro Terezijo, ki je tudi bila zdravnica, sta vstopili v kongregacijo  Medicinskih misijonskih sester v Angliji. Že po prvih redovnih zaobljubah je bila poslana v misijone v Pakistan, v bolnišnico Svete družine v Rawalpindiju.

    Leta 1964 je s. Agnes postala britanska državljanka in je bila poslana v misijone v Vzhodno Afriko. Tam je delovala po raznih bolnišnicah Medicinskih misijonskih sester (MMS) in po drugih, tudi ne katoliških, bolnišnicah vse do leta 1971, ko je bila prestavljena v znano bolnišnico Atta v Etiopiji. Tam je opravljala 10 let dela iz splošne medicine in kirurgije. Njeno vedno velikodušno prizadevanje za bolnike jo je naredilo popularno (priljubljeno) pri tamkajšnjih ljudeh.

    Leta 1982 se je s. Agnes vrnila v Anglijo. Tukaj se je takoj vključila v pastoralno delo med mladimi dekleti, ki so prihajale iz dežel Vzhodne Evrope v Združeno kraljestvo kot »au pairs« - varuške. Poleg tega je spremljala program za gluhoneme in slepe, ki ga je začela anglikanska Cerkev. Poleg tega je podpirala »Nedeljski klub« za ljudi z invalidnostmi pri župniji Naše ljube Gospe in sv. Jožefa v Hanwell-u (v Londonu). Zadnja leta je tudi pomagala kot prevajalka in pomočnica družinam, ki so prihajale iz Slovenije v Anglijo z majhnimi otroki za posebne srčne operacije.

    Leta 2008 pa je bila pri s. Agnes diagnozirana (odkrita) Alzheimerjeva bolezen, ki je pri tako hitro napredovala, da so jo morale njene sosestre poslati v poseben center v Ealingu (v Londonu), kjer je dobivala vso potrebno pomoč in nego vse do njene smrti letos, 22. julija 2010.

Jože Penko (1926 - 2010)

 V četrtek, 20. maja 2010, je sledil v večnost svoji ženi Margareti, po maj kot 2 letih, še naš dobri rojak Jože Penko. Pred 5. leti (26. marca 2005) sta še skupaj, v krogu svojih najbližjih in dragih prijateljev ter znancev v cerkvi St. Francis of Assisi v Shelfieldu (Walsall) obhajala 50-letnico – zlato obletnico - poroke. Poročil ju je, 26. marca 1955, v isti cerkvi Sv. Frančiška v Walsall, tedanji župnik za Slovence v Veliki Britaniji, msgr. Ignacij Kunstelj.  Sedaj pa sta že oba z ženo v večnosti. Margaret je odšla v večnost 9. decembra 2008.

   Jože je bil rojen 29. marca 1926 v vasi Klenik, župnija Trnje pri Pivki ali bolje: pri Šempetru na Krasu. Leta 1944 je moral od doma in kot mnogo drugih mladih fantov vstopil v domobrance. Ob koncu vojne se je z vsemi drugimi umaknil v Italijo in prispel do Ebolija. Od tu ga je pot vodila v vojaško taborišče v Nemčiji, nakar je leta 1948 prispel v Veliko Britanijo. Na Škotskem se je izučil rudarstva in je bil nato  od tam poslan v rudnik v Newcastle v Angliji. Kasneje pa se je preselil v pokrajino Stafordshire ali sedaj imenovano West Midlands (Srednja Anglija). Tu se je poročil z lokalnim dekletom Margaret, si ustanovil družino in dom ter ostal v istem kraju vse do danes. Rodila sta se jima dva sina: Stephan in John. Jože je delal v različnih rudnikih tega istega rudarskega področja Anglije – vse do svoje upokojitve, marca 1984. Zadnjih nekaj let sta z ženo Margaret živela v lepem in mirnem »apartmanu«, ki je bil posebno primeren in varen za bivanje starejših ljudi. No, to lepo mirno življenje v pokoju je pred leti prekinila Margaretina smrt. Po ženini smrti se je Jože počutil osamljenega in njegovo zdravje je hitro nazadovalo. Tako se je tudi njemu življenje na tem svetu izteklo v starosti 84-ih let.

   Pokojni Jože zapušča 2 brata in sestro. Eden od bratov živi v Avstraliji, drugi brat in sestra pa v Sloveniji. Poleg že omenjenih dveh sinov, ki živita v Angliji pa zapušča še tri vnuke in dva pravnuka.

   Pogreb dragega rojaka Jožeta bo 7. junija 2010 s sv. mašo, ki jo bo daroval tamkajšnji župnik, oče Thomas Walton, v župnijski cerkvi St. Francis of Assis.  (Poročilo poslal Alojz Slana)

 Slovenski župnik in vsa naša slovenska katoliška skupnost v Srednji Angliji izreka Jožetovima sinovoma ter drugim njegovim sorodnikom v Angliji, Sloveniji in Avstraliji iskreno sožalje in obenem zagotavlja molitve zanj in njegovo pokojno ženo Margaret. 

Oto Gluk (1925 - 2010)

   Oto je bil rojen prav na Miklavžev dan, 6 decembra 1925, pri Sv. Juriju pod Kumom. »Naši osvoboditelji« so po vojni ta kraj preimenovali v Podkum. To ime je kraju ostalo vse do danes.

   Ko so Nemci leta 1941zasedli določene kraje na Dolenjskem (večji del so okupirali Italijani) so že decembra istega leta začeli te uboge Dolenjce izseljevati. Odpeljali so jih v Nemčijo. Enaka usoda vseh je doletela tudi našega Ota in vse njegove domače. V dveh urah so morali »spakirati« in oditi na pot. Ko so prispeli v Nemčijo so jih poslali delat v gozdove. Kasneje pa so jih uporabljali za delo na kmetih.

   Prišel je konec vojne in odšli so domov. Vrnili so se na prazne in opustošene domove, kjer ni bilo vsa 4 leta nikogar. Ob vrnitvi so komunisti Ota skoraj ustrelili na domačem pragu, ker so mislili, da je kak skrivač-domobranec. Po posredovanju njihovega poveljnika Slovenca so ga le pustili pri življenju. Čez kaka 2 meseca je dobil delo v neki tovarni na Teznu pri Mariboru. Tam se je pridružil skupini, ki je imela namen pobegniti čez mejo v Avstrijo. Nekega dne jim je res uspelo priti v Avstrijo, kjer so jih zajeli Angleži in odpeljali v zapor v Gradec. Tam so bili vsi skupaj zaprti 6 mesecev. Nato so jih peljali pred angleško vojaško sodišče, ki jih je obsodilo na 6 mesečni zapor. Ker pa so vsi že prestali 6 mesecev v zaporu, so jih izpustili. Dobili so celo službo pri nekem podjetju, ki je gradilo jez na reki Salza za veliko elektrarno. Tam je delalo veliko Slovencev, med njimi zlasti veliko koroških Slovencev.

   Čez dobro leto pa se je Oto odločil za odhod v Anglijo, kamor je prispel 23. marca 1948. Poslali so ga na delo v rudnik v Južnem Walesu, kjer je že bilo zaposlenih precej Slovencev, med njimi tudi izredno dobri, sedaj že 15 let pokojni, Peter Selak.

   Po 6 letih pa je Oto dobil delo v tovarni blizu Bristola. Tam se je seznanil z zdravnikom in univerzitetnim profesorjem dr. Jožetom Jančarjem in njegovo družino. V tistem kraju se je 2. avgusta 1958 poročil z Angležinjo Silvio, ki je še pred poroko prestopila v katoliško Cerkev. Kupila sta si hišo blizu doma Jančarjevih in ustanovila družino s toplim krščanskim domom. Rodilo se njima je 5 ljubkih otok: 2 hčerki in 3 sinovi. Sedaj so že vsi odrasli in z doma, v katerega se pa radi in redno vračajo na obisk. Starejša hčerka si je ustvarila dom z družino dosti blizu (8km stran) doma svojih staršev.

   Oto je delal v tovarni 32 let, nakar so vse premoženje tovarne prodali in podelili. Glukova sta si kupila manjšo hišo na jugu Anglije, kjer sedaj živijo 3 njuni otroci.

   In kaj je bilo v življenju našega dobrega Ota največje presenečenje?! To je bilo leta 1988, ko so obhajali 150-letnico njegove prejšnje župnije, kjer je živel kar 33 let in bil ves čas »desna roka« tamkajšnjih župnikov pa mu je bristolski škof-ordinarij med slovesno sveto mašo podelil papeško odlikovanje »Pro Ecclesia et Pontifice«. Deset let kasneje je tudi njegov sin Martin dobil podobno odlikovanje »Bene Merenti«.

   Takole je dobrotnik naše slovenske misije in Cerkve na splošno zaključil ljubeznivo pismo župniku Cikaneku ob njegovi 80-letnici: »Moja zahvala gre Bogu in pa Božji ter naši dobri Materi Mariji, ki me je zmeraj varovala, da sem dočakal svojih 80 let. Torej, Bogu hvala!«

   Dobremu Otu Gluku, slovenska katoliška misija v Veliki Britaniji in vsi rojaki, ki so Ota poznali, želijo večni mir in pokoj pri Bogu, ki ga je v življenju tako spoštoval in ljubil. Njegovi ženi Silviji ter hčerkama in trem sinom, kakor tudi ostalim sorodnikom in  prijateljem tukaj v Veliki Britaniji in v Sloveniji naše iskreno sožalje in molitve.  

Gabrijel Prevc (1923 - 2010)

Gabrijel Prevc iz Londona je odšel v večnost 24. februarja 2010 v zavetišču Marie Curie Hospice v londonski četrti Hampstead. Od njega pa smo se poslovili 1. marca 2010 s pogrebnim obredom v kapeli pokopališča Kensal Green in ob grobu na istem pokopališču opravili molitve tako v angleškem, kot tudi v slovenskem jeziku. Pogrebni obred sta istočasno opravljala kar dva duhovnika:  Fr Chris v angleškem jeziku in slovenski župnik S. Cikanek v slovenskem jeziku.

Takole je v kratkem življenjepisu svojega očeta Gabrijela opisal njegov sin Michael, ki je prišel na očetov pogreb s svojo ženo in Združenih držav Amerike:

»Gabrijel je bil vljuden in eleganten človek, pa tudi okusno oblečen – vedno je nosil   lepo moško obleko s kravato. Kot sposoben in izkušen tesar in pohištveni mizar je užival pri delu z lesom, ko je delal novo ali popravljal staro pohištvo. Ljubil je tudi naravo, saj je hodil na dolge sprehode v bližnji park Hampstead Heath. Njegov najljubši kraj pa je bil njegov vrt, kjer se je zadrževal ure ob svojem vrtnarstvu. Najraje je gojil paradižnik. Poleg tega pa je bil tudi zagret bralec – vedno je rad študiral in bral o svetu, naravi, zgodovini in znanosti. Imel je izreden spomin in se je zdelo, da se je spoznal na vsako stvar.

   Rojen je bil 2. oktobra v Dražgošaš v Sloveniji, kot sedmi otrok Jakoba in Marije Prevc, ki sta imela 11 otrok. Pohištvenega mizarstva se je učil pri salezijancih v Ljubljani, kjer je trdo delal in se tako pridno učil, da je dokončal šolo kot najboljši v razredu. Za nagrado je prejel fotografski aparat. Postal je celo prefekt na šoli, da je  tako lahko svetoval učencem v raznih težavah. Ob koncu njegovega šolanja se je začela 2. svetovna vojna, ki je prišla tudi v Dražgoše. Vas je napadla nemška vojska, ki je ubila dva Gabrijelova brata.

   Po vojni se je zaposlil na Koroškem v samostanu Hochosterlitz in nato je delal za angleško vojsko v Krumpendorfu ob Vrbskem jezeru. Preko Rdečega križa mu je uspelo najti svojega brata Janeza, ki je takrat že živel v Angliji. Gabrijel je nato leta 1948 emigriral v Anglijo, kjer je 3 leta delal v bolnišnici Stoke Mandeville Hospital, kot je to določila britanska vlada. Končno se je preseli v London in tukaj delal v svojem poklicu pohištvenega mizarja.

   V Londonu je srečal svojo kasnejšo ženo Katharino Zloebl. Poročila sta se 16. februarja 1963. Rodila sta jima hčerka Nicola Gbriella (1963) in sin Michael Andrew (1967).

    Gabrijel je ves čas delal za občino Camden Council vse do 1987, ko se je upokojil. Sicer pa je bil vedno zelo aktiven človek in ga tudi upokojitev ni pri tem upočasnila. Nadaljeval je z mizarskimi deli za svoje sosede in prijatelje vse do nekaj let nazaj. Vsak dan je šel na sprehod, če drugače ni bilo mogoče vsaj v svoji bližini, dostikrat pa vse preko velikega gozda Hamstead Heath. Vse do nekaj mesecev pred smrtjo je delal sprehode dolge 2 milji in več.

    Znal je tudi uživati svojo upokojitev s pogostimi potovanji. Obiskal je svojega sina v severno-zahodnem delu Združenih državah. Bil je v New Yorku, v Washingtonu DC in drugod. Večkrat je tudi obiskal svoj dom v Sloveniji in je obiskal kraje, kot so Bled, Dubrovnik in prav tako tudi Paris.

    Redno je hodil k bogoslužju v slovensko kapelo na Ovalu, kjer je župnik oče Stanislav. Tam je vzdrževal in utrjeval svojo vero in se obenem družil s svojimi rojaki Slovenci, ki so v London prišli po 2. svetovni vojni. To je bil zelo važen del Gabrijelovega življenja, saj je na ta način tudi vzdrževal stik s svojo rodno domovino«.             (Napisal Michael Andrew Prevc)

Komaj 2 meseca za svojim dve leti mlajšim bratom Janezom Prevcem, ki je živel v Coventry-u, je odšel v večnost, v starosti 86 let, tudi Gabrijel Prevc, naš londonski Slovenec. Hvaležni smo mu, ker je tudi v »Našem domu« rad pomagal, ko smo imeli kaka mizarska dela – predvsem popravila. Dobri Bog naj mu bo bogat plačnik! Vsem njegovim domačim: ženi Katharini, hčerki Nicoli in sinu Michaelu ter vsem sorodnikom v Angliji in Sloveniji iskreno sožalje v svojem imenu in v imenu naše slovenske misije ter v imenu vseh tistih rojakov, ki so Gabrijela poznali. Naj se spočije v Bogu! Naše molitve ga bodo spremljale. Gospod naj mu da večni mir in pokoj – večna luč naj mu sveti. 

Hazel Metelko

Hazel Metelko iz Wolverhamptona, vdova po pokojnem Karlu Metelku je odšla v večnost v soboto 30. januarja 2010. Zanjo je bila darovana sveta maša v kapeli »Našega doma« v Londonu v nedeljo 31. januarja 2010.

Čeprav je ostala dobrotnica naše misije tudi po moževi smrti, pa k našemu bogoslužju ni mogla več prihajati, saj jo je preje mož Karel pripeljal z avtom v  nekoliko oddaljeni Chapel End, kjer imamo slovensko mašo. Rada se je srečevala s Slovenci, moževimi rojaki.

Arhiv