SLOVENSKI DOM LONDON
Slovenian Catholic Chaplaincy
62 Offley Road
London SW9 0LS
E-pošta
info@skm-london.org.uk
Mobilni telefon (tudi WhatsApp)
0044 (0)736 5353 900
Dan odpora proti okupatorju
»Dan odpora proti okupatorju« je nastal v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani, kjer so se 26. aprila zbrali predstavniki Krščanskih socialistov, predstavniki kulturnikov, Komunistične partije ter levo krilo Sokolov.
Dogovorili so se za upor proti okupatorju, saj so bili pogoji za obstoj Slovencev kot naroda pod vprašajem. Knez Pavle je v upanju, da ohrani mir, podpisal sporazum s Hitlerjem, ki pa je v knjigi Meine Kaunf – Moj boj, napovedal kastracijo Slovanov. Ohranil bi jih le delež, ki bi bili potrebni, da bi služili Nemškemu narodu. Tako so se po ozemlju celotne Jugoslavije začeli množični protesti. To je privedlo do bombardiranja Jugoslavije, ki ni bila pripravljena na vojno in je čez 10 dni podpisala vdajo. Hitler je obiskal Maribor, kjer je izrekel: »Naredite mi to deželo spet Nemško.«
Skupina ljudi se je odločila za ohranitev slovenstva, kar pa je pomenilo upor z vojaškimi akcijami in preko kulture. Slovenščina se je ohranjala preko cerkvenih pevskih zborov, tajnih ur materinščine, nastajale so gledališke in lutkovne predstave, številne poezije, kasneje tudi bolnišnice. Nelegalni letaki in občasni radijski valovi so predstavljali edini vir informacij, ki ni bil cenzuriran s strani okupatorja. Boj za marsikoga ni bil politično ideološki ampak je strmel k ohranjanju Slovencev.
Nedelja 25. aprila
Božja beseda za 4. velikonočno nedeljo
– nedelja dobrega pastirja, svetovni molitveni dan za duhovne poklice (leto B)
Teden molitve za duhovne poklice (od 3. do 4. velikonočne nedelje
»Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.« (Jn 10,14)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 4,8-12)
Tiste dni je Peter, poln Svetega Duha, rekel: »Poglavarji ljudstva in starešine! Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravél? Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obúdil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami. On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogelni kamen. V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Izposoja knjig
Izposoja knjig je možna vse dni v tednu po predhodnem dogovoru. Kontaktirate nas lahko preko maila:
Jurjevo
Ob prihodu pomladi mnogi Slovani še vedno praznujejo Jurjevo. Zeleni Jurij, ki ga še vedno slavimo v Beli krajini, naznanja otoplitev in svetlejše dni, ter na vrata vaščanov zatika vejice, ki družinam prinašajo srečo in zagotovilo za dobro letino.
Včasih je bil to dan, ko se je po mrzli zimi živino prvič gnalo na pašo, ko se je narava prebudila iz svojega počitka, in ko so se na svet vrnile tudi kače. Od tu tudi legenda o krščanskem svetniku Svetem Juriju, ki je po legendi ubil kačo oziroma zmaja in s tem osvobodil pomlad.
Nedelja18. aprila
Božja beseda za 3. velikonočno nedeljo (leto B)
Teden molitve za duhovne poklice (od 3. do 4. velikonočne nedelje)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 3,13-15)
Tiste dni je Peter rekel ljudstvu: »Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen. Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obúdil od mrtvih in mi smo temu priče.«
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Nedelja 11. aprila
Božja beseda za 2. velikonočno nedeljo – bela, nedelja Božjega usmiljenja (leto B)
»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 4,32-35)
Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval.
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Psalm 118
Ps 118,2-4.13-15.22-24
2. berilo
Berilo iz 1. Janezovega pisma (1 Jn 5,1-6)
Preljubi, kdor veruje, da je Jezus res Kristus, je rôjen iz Boga; in vsak, kdor ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je od njega rôjen. Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Vse, kar je rojêno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica.
Evangelij
Jn 20,29
Aleluja
Aleluja. Ker si me videl, Tomaž, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo! Aleluja.
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-31)
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.
‘Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!’ (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel:‘Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval’ (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: ‘Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren’ (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze:‘Moj Gospod in moj Bog’ (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž‘je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil’ (In Ioann. 121,5).
Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: ‘Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.’ Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: ‘Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo’ (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: ‘Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!’ (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: ‘Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje’ (In Ioann. XX lectio VI §2566′).
Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.
Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: ‘V tem se veselite’, in dodaja: ‘Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš’ (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. ‘To je Gospod naredil’, pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.
Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, ‘prvega v tednu’ in nato ‘čez osem dni’ (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali ‘Gospodov dan’, je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.
Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.
Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav ‘Mir vam bodi!’ (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir ‘shalom’, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. ‘Mir’, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta,‘polnega milosti in resnice’ (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.
Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.
Dogodki v živo
Dolge tri mesece smo se zadrževali doma. Po nasvetih vlade Velike Britanije pa lahko odpremo vrata za manjša druženja na vrtu.
Tako vas vabimo, da nam predhodno sporočite na email info@skm-london.org.uk, ali po mobilnem telefonu 44(0) 736 5353 900, če nas želite obiskati, da bomo lahko pripravili žar na vrtu.
Od 12. aprila se lahko tudi zbirajo skupine staršev in malčkov. Mamica Valentina bo vodila učne urice ob 10:30 dopoldan, vsako 1. in 3. soboto v mesecu. Začeli bomo 17.aprila. Predhodna prijava obvezna.
Velika noč, 4. april
Božja beseda za nedeljo, 4. aprila
»Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,3)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34.37-43)
Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34.37-43)
Tiste dni je Peter spregovóril: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jerúzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naróčil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
Misli Benedikta XVI.
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.
Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Mr 16,9-14).
Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije, mističnega izkustva; je dogodek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.
Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.
“V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja.” Na to vabilo k hvalnici, ki se danes dviga iz srca Cerkve, se “nebesa” v polnosti odzivajo: množice angelov, svetnikov in blaženih se enodušno pridružujejo našemu radovanju. V nebesih je vse mir in veselje. Žal pa ni tako na zemlji! Tukaj, v tem našem svetu velikonočna aleluja doživlja nasprotje v tožbah in krikih, ki prihajajo iz tolikih bolečih okoliščin: iz bede, lakote, bolezni, vojn, nasilja. In vendar je prav zato Kristus umrl in vstal! Umrl je tudi zaradi naših grehov danes in je vstal tudi za odrešenje naše zgodovine danes. Zato hoče moje sporočilo doseči vse in kot preroška napoved zlasti ljudstva in skupnosti, ki preživljajo uro trpljenja, da bi jim Kristus odprl pot svobode, pravičnosti in miru.
Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!
Dragi bratje in sestre! Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji (prim. Raz 21,1), kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo.
