Nedelja18. aprila
Božja beseda za 3. velikonočno nedeljo (leto B)
Teden molitve za duhovne poklice (od 3. do 4. velikonočne nedelje)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 3,13-15)
Tiste dni je Peter rekel ljudstvu: »Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen. Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obúdil od mrtvih in mi smo temu priče.«
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Nedelja 11. aprila
Božja beseda za 2. velikonočno nedeljo – bela, nedelja Božjega usmiljenja (leto B)
»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 4,32-35)
Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval.
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Psalm 118
Ps 118,2-4.13-15.22-24
2. berilo
Berilo iz 1. Janezovega pisma (1 Jn 5,1-6)
Preljubi, kdor veruje, da je Jezus res Kristus, je rôjen iz Boga; in vsak, kdor ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je od njega rôjen. Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Vse, kar je rojêno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica.
Evangelij
Jn 20,29
Aleluja
Aleluja. Ker si me videl, Tomaž, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo! Aleluja.
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-31)
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.
‘Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!’ (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel:‘Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval’ (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: ‘Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren’ (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze:‘Moj Gospod in moj Bog’ (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž‘je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil’ (In Ioann. 121,5).
Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: ‘Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.’ Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: ‘Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo’ (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: ‘Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!’ (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: ‘Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje’ (In Ioann. XX lectio VI §2566′).
Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.
Tudi današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja, ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: ‘V tem se veselite’, in dodaja: ‘Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju, ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš’ (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost, ki je dostopna veri. ‘To je Gospod naredil’, pravi psalm (118,23) – čudovito je v naših očeh, očeh vere.
Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, ‘prvega v tednu’ in nato ‘čez osem dni’ (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali ‘Gospodov dan’, je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.
Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.
Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav ‘Mir vam bodi!’ (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir ‘shalom’, postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. ‘Mir’, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta,‘polnega milosti in resnice’ (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.
Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.
Dogodki v živo
Dolge tri mesece smo se zadrževali doma. Po nasvetih vlade Velike Britanije pa lahko odpremo vrata za manjša druženja na vrtu.
Tako vas vabimo, da nam predhodno sporočite na email info@skm-london.org.uk, ali po mobilnem telefonu 44(0) 736 5353 900, če nas želite obiskati, da bomo lahko pripravili žar na vrtu.
Od 12. aprila se lahko tudi zbirajo skupine staršev in malčkov. Mamica Valentina bo vodila učne urice ob 10:30 dopoldan, vsako 1. in 3. soboto v mesecu. Začeli bomo 17.aprila. Predhodna prijava obvezna.
Velika noč, 4. april
Božja beseda za nedeljo, 4. aprila
»Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,3)
1. berilo
Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34.37-43)
Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34.37-43)
Tiste dni je Peter spregovóril: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jerúzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naróčil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
Misli Benedikta XVI.
Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.
Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Mr 16,9-14).
Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije, mističnega izkustva; je dogodek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.
Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.
“V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja.” Na to vabilo k hvalnici, ki se danes dviga iz srca Cerkve, se “nebesa” v polnosti odzivajo: množice angelov, svetnikov in blaženih se enodušno pridružujejo našemu radovanju. V nebesih je vse mir in veselje. Žal pa ni tako na zemlji! Tukaj, v tem našem svetu velikonočna aleluja doživlja nasprotje v tožbah in krikih, ki prihajajo iz tolikih bolečih okoliščin: iz bede, lakote, bolezni, vojn, nasilja. In vendar je prav zato Kristus umrl in vstal! Umrl je tudi zaradi naših grehov danes in je vstal tudi za odrešenje naše zgodovine danes. Zato hoče moje sporočilo doseči vse in kot preroška napoved zlasti ljudstva in skupnosti, ki preživljajo uro trpljenja, da bi jim Kristus odprl pot svobode, pravičnosti in miru.
Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!
Dragi bratje in sestre! Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji (prim. Raz 21,1), kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo.
Blagoslovljeno veliko noč vsem!
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Nedelja 28. marca
Božja beseda za cvetno nedeljo (leto B)
»Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Mr 11,9)
1. berilo
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 50,4-7)
Gospod Bog mi je dal jezik učencev, da bi znal krepiti omagujoče; zgodaj mi zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem narédil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen.
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Nedelja 21. marca
Božja beseda za 5. postno nedeljo (tiha) (leto B)
Teden družine (19.-25. marec)
»Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« (Jn 12,26)
1. berilo
Berilo iz knjige preroka Jeremija (Jer 31,31-34)
»Glej, pridejo dnevi,« govorí Gospod, »ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpêljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar,« govorí Gospod. »To je marveč zaveza, ki jo bom sklênil z Izraelovo hišo po tistih dneh,« govorí Gospod: »Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Ne bodo več učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: ›Spoznajte Gospoda!‹, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi,« govorí Gospod. »Kajti njihovo krivdo bom odpústil in njihovega greha se ne bom več spominjal.«
»Sebe (Jezus) primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove«
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Leto Josipa Jurčiča
Tisti, ki veliko hodite po svetu, ste morda naleteli na kak prevod Jurija Kozjaka. Ali pa še boste. V Sloveniji je zdaj povsem pozabljen.
Med leposlovnimi deli, ki so ponesla v svet ime Stiškega samostana, ima prav gotovo največ zaslug Jurčičev »Jurij Kozjak, slovenski janičar«.Za njegov prevod v 55 jezikov pa je zaslužen dr. Ferdinand Kolednik, ki smo ga svoj čas pogosto srečevali v Stični.
Rojen je bil v Mariboru, šolal se je pri salezijancih in trapistih, bogoslovje je študiral v Zagrebu, kot duhovnik pa je služboval v Dalmaciji, v Franciji, po vojni pa v ZDA , Kanadi in Ekvadorju. Leta 1955 se je zaradi bolezni umiril v Avstriji na Koroškem in se posvetil prevajanju. Njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, je bil Jurij Kozjak. Prevajati ga je začel leta 1936 v čast 800 letnice stiškega samostana, izšel pa je leta 1938 v Belgiji. Zanj je dobil zlato medaljo francoske akademije in je potem služil kot predloga za prevode v druge tuje jezike. Prevod je bil zares izvrsten in številni slovenski študenti so v času tik pred drugo svetovno vojno poglabljali francoščino prav na podlagi Kolednikovega prevoda Jurija Kozjaka. V roke ga je dobil tudi nek dijak ptujske gimnazije in dobil ob maturi prvo nagrado za nalogo o tem prevodu. Naneslo je, da je pozneje postal pomembna osebnost v NOB in se v nenavadnih okoliščinah srečal z dr.Kolednikom. Dr. Kolednik se je namreč po končani vojni, med katero je bil v Franciji in drugod zaradi humanitarnega delovanja nekajkrat v smrtni nevarnosti pred nacisti, ves nestrpen odpravil proti domu. Ni mogel čakati za zamudne uradne postopke s potnimi listi in vizumi in jo kar po bližnjici mahnil čez mejo proti Mariboru. Na meji pri Dravogradu je naletel na partizansko kontrolo. Svojo lahkomiselnost bi skoraj plačal z življenjem, a jo je odnesel le z zaporom. Med fanti v partizanski uniformi je bil namreč tudi nekdanji dijak iz Ptuja, ki je tako občudoval Kolednika, da mu je rešil življenje. V zaporu se je potem zaobljubil, da bo Jurija Kozjaka s prevodi razširil po vsem svetu, da bo med vsemi narodi vplival tako blagodejno kot v njegovem primeru.
Po tistem ni minil niti en dan, da ne bi storil česa v tem pogledu. Zaradi svojih zvez po vsem svetu in neverjetne podjetnosti, a tudi požrtvovalnosti, mu je uspevalo skoraj nemogoče. Bil je zelo družaben, vesel človek in je z lahkoto navezoval stike z ljudmi. Takoj, ko je prišel v stik z zastopnikom kakega tujega naroda, ga je navdušil za Jurčiča in ga vpregel v iskanje prevajalca. Skoraj vsem prevodom je dodal spremno besedo o pisatelju in slovenski zgodovini, predvsem pa o stiškem samostanu in vlogi stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Menda obstajajo prevodi v kar 55 jezikov: razen vseh evropski in tako znanih kot sta kitajščina in japonščina tudi v hebrejščino, latinščino, armenščino, bengalščino, malteščino, kinjavardščino ,sirščino. Žal je knjižno izdajo doživelo komaj polovica prevodov, druge najdemo v najrazličnejših časopisih in revijah. Kar precej je bilo tudi ponatisov.
Valerija Ravbar
Nedelja 14. marca
Božja beseda za 4. postno nedeljo (Laetare) (leto B), papeška nedelja
»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17)
1. berilo
Berilo iz 2. kroniške knjige (2 Krn 36,14-16.19-23)
Tiste dni so vsi vodilni duhovniki in ljudstvo kopičili nezvestobo, posnemali vse gnusobe narodov in oskrunili Gospodovo hišo, ki si jo je dal posvetiti v Jeruzalemu. Gospod, Bog njihovih očetov, jim je po svojih poslancih spet in spet pošiljal opomine, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče. Toda zasmehovali so Božje poslance, zaničevali njegove opomine in zasramovali njegove preroke, dokler ni Gospodov srd na ta narod tako vzkípel, da ni bilo več ozdravljenja. Kaldejci so zažgali Božjo hišo, podrli jeruzalemsko obzidje in požgali z ognjem vse palače v njem, da so pokončali vso dragoceno opremo v njih. Kar jih je ušlo meču, so odpeljali v ujetništvo v Babilon. Bili so sužnji kralju in njegovim sinovom do začetka perzijskega kraljestva, da se je izpolníla Gospodova beseda v Jeremijevih ustih: Dokler dežela ni zadostila za svoje sobote, je morala vse dni, ko je bila opustošena, počivati, dokler se ni dopolnílo sedemdeset let. V prvem letu perzijskega kralja Kira je Gospod – da se je izpolnila Gospodova beseda v Jeremijevih ustih – obúdil duha perzijskega kralja Kira, da je razglásil po vsem svojem kraljestvu in tudi pisno naznanil: »Tako govori perzijski kralj Kir: ›Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebes, in mi naróčil, naj mu sezidam hišo v Jeruzalemu, ki je v Judeji. Kdor med vami je iz vsega njegovega ljudstva, naj bo z njim Gospod, njegov Bog, in naj odide.‹«
Prisluhnite posnetku svete maše iz župnije Velenje tukaj
Spuščanje ladjic za Gregorjevo
Na Gregorjevo se ptički ženijo ali “ta dan imajo ptiči ohcet”. Mi pa smo se zbrali preko zoom-a in spustili doma narejene čolničke po vodi po starem slovenskem običaju. Nekaj se nas je zbralo v živo, nekateri pa ste nam poslali slike. Zagotovili ste nam, da so bili čolnički narejeni iz naravnih materialih, lai pa ste jih pobrali iz vode.
Tule si lahko ogledate nekaj umetnin:
(more…)
Učne urice
V soboto, 6. marca, je mamica Valentina pripravila zoom srečanje za otroke. Predhodno je družinam poslala material za izdelavo pomladnih rožic, ki ga je financiral Slovenski dom.
Urice se je udeležilo kar 13 otrok, ki so preko pravljice spoznavali razne ptičke: srako, vrano, vrabca, goloba in papigo, sami pa so pokazali še druge.
Pod Valentinim vodstvom so nato izdelali zvončke in narcise.
Naslednji dve urici bosta potekali še preko zoom-a, 17. aprila pa upamo, da se bodo lahko nadaljevale v živo v Domu.