»Dan odpora proti okupatorju« je nastal v vili književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani, kjer so se 26. aprila zbrali predstavniki Krščanskih socialistov, predstavniki kulturnikov, Komunistične partije ter levo krilo Sokolov.

Dogovorili so se za upor proti okupatorju, saj so bili pogoji za obstoj Slovencev kot naroda pod vprašajem. Knez Pavle je v upanju, da ohrani mir, podpisal sporazum s Hitlerjem, ki pa je v knjigi Meine Kaunf – Moj boj, napovedal kastracijo Slovanov. Ohranil bi jih le delež, ki bi bili potrebni, da bi služili Nemškemu narodu. Tako so se po ozemlju celotne Jugoslavije začeli množični protesti. To je privedlo do bombardiranja Jugoslavije, ki ni bila pripravljena na vojno in je čez 10 dni podpisala vdajo. Hitler je obiskal Maribor, kjer je izrekel: »Naredite mi to deželo spet Nemško.«

Skupina ljudi se je odločila za ohranitev slovenstva, kar pa je pomenilo upor z vojaškimi akcijami in preko kulture. Slovenščina se je ohranjala preko cerkvenih pevskih zborov, tajnih ur materinščine, nastajale so gledališke in lutkovne predstave, številne poezije, kasneje tudi bolnišnice. Nelegalni letaki in občasni radijski valovi so predstavljali edini vir informacij, ki ni bil cenzuriran s strani okupatorja. Boj za marsikoga ni bil politično ideološki ampak je strmel k ohranjanju Slovencev.