Začetek slovenske župnije v Združenem kraljestvu sega v daljno leto 1948, ko je med tukajšnje slovenske izseljence (vojne begunce iz 2. svetovne vojne in komunistične revolucije) prišel v jeseni 1948 duhovnik Ignacij Kunstelj (prvi župnik za Slovence v Veliki Britaniji), ki je bil tudi sam vojni begunec.

Kakšna je pravzaprav bila takratna struktura izseljenske župnije je težko reči, ker se je ta pojem oblikoval šele po 2. vesoljnem vatikanskem koncilu (1962 – 1966), ki v inštrukciji »De Pastorali Migratorum Cura (Art. 33, 1-5) pravi, da je izseljenska župnija v pastoralnem smislu misijon. Torej ta naša »misijonska župnija« obsega ves teritorij, kjer bivajo slovenske skupnosti v Združenem kraljestvu, posebno v Angliji in Walesu.
Na Kunstljevem mestu je tukaj koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let opravljal pastoralno poslanstvo duhovnik prof. dr. Franc Bergant iz Argentine. Po 5 letih delovanja je dr. Bergant odšel nazaj v Argentino. Msgr. Kunstelj se je iz Rima vrnil na svoje prejšnje mesto in ostal župnik za Slovence na britanskem otoku vse do svoje upokojitve. Leta 1978 je postal župnik in upravnik te misije duhovnik Ludvik Roth, ki je ostal na tem mestu do leta 1987. Od takrat pa do leta 2020 je skrbel za pastoralno oskrbo slovenskih rojakov v Združenem kraljestvu in za upravo »Našega doma« v Londonu župnik Stanislav Cikanek (kar 32 let).
Po podatkih župnika Rotha naj bi bilo leta 1987 približno 1200 Slovencev bivajočih v Združenem kraljestvu. Danes je ta številka lahko nekaj večja vendar se kljub temu število članov naše katoliške skupnosti manjša, ker jo sestavlja predvsem starejša generacija, ki zlasti zadnja leta naglo odhaja v večnost. Naglemu upadanju njihovega števila botruje tudi nizka rodna stopnja med našimi rojaki tudi tukaj v Angliji in Walesu.
Glavnina Slovencev je prišla na ta otok v letih 1947/48, po 2. svetovni vojni. Večina takratnih imigrantov je bila udeležena v boju proti komunizmu v takratni Jugoslaviji in so bili prisiljeni oditi, če so si hoteli ohraniti življenje, ko so prišli na oblast komunisti. Tukajšnja državna uprava jih je ob prihodu namestila na različnih in številnih koncih Velike Britanije, kjer so v veliki večini ostali vse do danes.
Zato je moral njihov župnik, ki je imel stalno bivališče v Londonu, veliko potovati, da jih je zbiral k slovenski maši in k že običajnim srečanjem v adventnem in božičnem času ter v postnem in velikonočnem času.
Večina rojakov prve generacije naših izseljencev je že dolgo integrirana v britansko družbeno stvarnost. Vendar pa, kakor velja za vsako imigrantsko populacijo, je tudi za njih važno, da vzdržujejo povezavo z domovino njihovega rojstva. Močna vez pri tem pa je slovenski jezik, ki jim omogoča, da so ob svojem župniku povezani s slovensko Cerkvijo, ko ohranjajo svojo vero živo in jo doživljajo na način, ki jim najbolj ustreza. V Slovenskem Domu v Londonu sedaj prihajajo župniki iz Slovenije za sveto mašo vsako drugo nedeljo v mesecu, Dom pa je sedaj tudi prostor, kjer se odvijajo kulturno jezikovni dogodki.