Ob prihodu pomladi mnogi Slovani še vedno praznujejo Jurjevo. Zeleni Jurij, ki ga še vedno slavimo v Beli krajini, naznanja otoplitev in svetlejše dni, ter na vrata vaščanov zatika vejice, ki družinam prinašajo srečo in zagotovilo za dobro letino.

Včasih je bil to dan, ko se je po mrzli zimi živino prvič gnalo na pašo, ko se je narava prebudila iz svojega počitka, in ko so se na svet vrnile tudi kače. Od tu tudi legenda o krščanskem svetniku Svetem Juriju, ki je po legendi ubil kačo oziroma zmaja in s tem osvobodil pomlad.

Cvetnica je zadnja nedelja pred veliko nočjo in uvod v veliki teden. Na ta dan verniki k blagoslovu nesejo pomladansko zelenje in oljčne vejice ter se s tem in branjem pasijona spominjajo zadnjih dni Jezusovega življenja na zemlji.

Na ta dan naj bi Jezus na oslu prijezdil v Jeruzalem, ljudje pa so ga radostno pričakali in pred njim razgrnili preprogo iz oljke in palmovih listov.

Sveto rastlinje nas varuje pred strelo in ujmami, odganja zle sile in bolezen ter pospešuje rast.

Za Cvetnonedeljske butarice obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem se imenujejo pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v Zgornji Savinjski dolini potice, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. Značilnost za Ljubljanske butarice je da so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev.

Pesem za mamo

Mama beseda čarobna,
gane vsako srce,
nobena ji ni kaj podobna,
v misel za vedno ti gre.

Ko so najtežji trenutki,
in ves trud zaman ti gre,
takrat najlepšo besedo,
lahko ti le mama pove.

Bog ni imel dovolj rok, da bi vlekel otroke iz težav, zato je iznašel mame.
(Alice Lumpkin)

Ob materinskem dnevu čestitamo vsem mamicam in jim želimo vse najlepše ter izrekamo zahvalo za vso njihovo ljubezen, skrb, potrpljenje in spoštovanje, ki jih od njih prejemamo vse od prvega dne.

Tisti, ki veliko hodite po svetu, ste morda naleteli na kak prevod Jurija Kozjaka. Ali pa še boste. V Sloveniji je zdaj povsem pozabljen.

Med leposlovnimi deli, ki so ponesla v svet ime Stiškega samostana, ima prav gotovo največ zaslug Jurčičev »Jurij Kozjak, slovenski janičar«.Za njegov prevod v 55 jezikov pa je zaslužen dr. Ferdinand Kolednik, ki smo ga svoj čas pogosto srečevali v Stični.
Rojen je bil v Mariboru, šolal se je pri salezijancih in trapistih, bogoslovje je študiral v Zagrebu, kot duhovnik pa je služboval v Dalmaciji, v Franciji, po vojni pa v ZDA , Kanadi in Ekvadorju. Leta 1955 se je zaradi bolezni umiril v Avstriji na Koroškem in se posvetil prevajanju. Njegov prvi prevod, ki je izšel v knjigi, je bil Jurij Kozjak. Prevajati ga je začel leta 1936 v čast 800 letnice stiškega samostana, izšel pa je leta 1938 v Belgiji. Zanj je dobil zlato medaljo francoske akademije in je potem služil kot predloga za prevode v druge tuje jezike. Prevod je bil zares izvrsten in številni slovenski študenti so v času tik pred drugo svetovno vojno poglabljali francoščino prav na podlagi Kolednikovega prevoda Jurija Kozjaka. V roke ga je dobil tudi nek dijak ptujske gimnazije in dobil ob maturi prvo nagrado za nalogo o tem prevodu. Naneslo je, da je pozneje postal pomembna osebnost v NOB in se v nenavadnih okoliščinah srečal z dr.Kolednikom. Dr. Kolednik se je namreč po končani vojni, med katero je bil v Franciji in drugod zaradi humanitarnega delovanja nekajkrat v smrtni nevarnosti pred nacisti, ves nestrpen odpravil proti domu. Ni mogel čakati za zamudne uradne postopke s potnimi listi in vizumi in jo kar po bližnjici mahnil čez mejo proti Mariboru. Na meji pri Dravogradu je naletel na partizansko kontrolo. Svojo lahkomiselnost bi skoraj plačal z življenjem, a jo je odnesel le z zaporom. Med fanti v partizanski uniformi je bil namreč tudi nekdanji dijak iz Ptuja, ki je tako občudoval Kolednika, da mu je rešil življenje. V zaporu se je potem zaobljubil, da bo Jurija Kozjaka s prevodi razširil po vsem svetu, da bo med vsemi narodi vplival tako blagodejno kot v njegovem primeru.
Po tistem ni minil niti en dan, da ne bi storil česa v tem pogledu. Zaradi svojih zvez po vsem svetu in neverjetne podjetnosti, a tudi požrtvovalnosti, mu je uspevalo skoraj nemogoče. Bil je zelo družaben, vesel človek in je z lahkoto navezoval stike z ljudmi. Takoj, ko je prišel v stik z zastopnikom kakega tujega naroda, ga je navdušil za Jurčiča in ga vpregel v iskanje prevajalca. Skoraj vsem prevodom je dodal spremno besedo o pisatelju in slovenski zgodovini, predvsem pa o stiškem samostanu in vlogi stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Menda obstajajo prevodi v kar 55 jezikov: razen vseh evropski in tako znanih kot sta kitajščina in japonščina tudi v hebrejščino, latinščino, armenščino, bengalščino, malteščino, kinjavardščino ,sirščino. Žal je knjižno izdajo doživelo komaj polovica prevodov, druge najdemo v najrazličnejših časopisih in revijah. Kar precej je bilo tudi ponatisov.

Valerija Ravbar

10. marca praznujemo dan mučenikov, praznik krščanskega izročila, ki izhaja iz dogodkov med vladavino rimskega cesarja Licinija (308-324). Po sporu s cesarjem Konstantinom I. je v kristjanih videl sovražnike, zato je Konstantinovim vojakom na svojem območju zaukazal, naj se spreobrnejo in odrečejo krščanstvu ali pa bodo kaznovani s smrtjo. 40 vojakov elitne legije se je temu ukazu uprlo in tako so bili goli poslani v ledeno jezero. Poleg jezera je Licinij dal postaviti toplo kopel, ki je bila namenjena spreobrnjencem in jim tako ponudil še zadnjo možnost pred smrtjo, da se spreobrnejo. Premislil si je le eden od vojakov, ki je iz ledenega jezera skočil v toplo kopel, a je zaradi nenadne temperaturne spremembe vseeno doživel šok in umrl. Stražar, ki je opazoval neznosno mučenje vojakov, je odvrgel svoja oblačila in skočil k pogumnim v ledeno vodo, tako je bilo s stražarjem vred mučenikov 40. Naslednji dan, 10. marca so trupla umrlih, ki so raje pomrznili do smrti kot se odrekli svoji veri, sežgali na grmadi.
Spomin na ta dogodek je ostal vse do današnjih dni, in se danes praznuje kot dan moških, suhe slive, klobase in trnjeve veje, ki jim jih podarjamo, pa služi kot opomin, da mučeništvo v njihovem življenju traja še danes.

Dragi moški, Slovenski dom vam iskreno čestita ob dnevu mučenikov.

Drage žene!

Slovenski dom vam od srca vočši ob mednarodnem dnevu žena! 

To je praznik poln radosti, cvetja, daril in iskrenih toplih čustev. Čestitamo našim mamam, ženam, hčerkam, dekletom, prijateljicam in sodelavkam, in jim izkazujemo naše občudovanje ter ljubezen, spoštovanje in hvaležnost.

Ve, naše drage žene, ste najboljše na svetu. Neverjetno sposobne obvladovati vse, od zagotavljanja topline doma do doseganja izjemnih uspehov pri delu in izobrazbi, pri vsem tem pa vedno ostajate očarljive, lepe in ženstvene. Osupljivo je kako ste zmožne nesebične ljubezni, globokega sočutja, ter skrbi za ljubljene polne veselja in potrplenja. To so vrednote, ki jih je pomembno ohranjati iz roda v rod.

Drage žene, želimo vam sreče, zdravja in ljubezni, vedno in ne samo za 8. marec. Še enkrat iskrene čestitke ob vašem prazniku.