Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prerokovati prihodnjo srečo ali nesrečo, spada tudi praprot. Toda za to ni dobra cela rastlina, temveč le seme.

Praprotno seme pa ima svojo moč prav ob kresu, ko je najdaljši dan in najkrajša noč. Poslušajte, kaj se je nekoč pripetilo. Neki gospodar je imel hlapca. Cel dan sta kosila na travniku in zvečer utrujena prišla domov. Po večerji je gospodar ukazal hlapcu, naj žene na pašo oba vola, ker bodo šli drugi dan po seno na najbolj oddaljen travnik. Hlapec je ubogal, čeprav bi raje šel spat.

Komaj je prignal vola na travnik, že se je ves utrujen usedel na kamen in zadremal. Ko se je prebudil, ni bilo volov nikjer. Hitro je skočil na noge in ju šel iskat. Dolgo, dolgo je hodil in je bil že ves utrujen od premalo spanja in od slabe poti. Preklinjal je in grozil, da bo pretepel vola, ker sta se mu skrila.

Kako se je razveselil, ko ju je zagledal v dolinici, kjer sta mirno ležala in prežvekovala. Potihoma je šel bliže in se pripravljal, da ju bo pretepel. Toda kako se je prestrašil, ko je zaslišal starejšega vola, kako govori mlajšemu: – Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo živel in služil pri gospodarju dobro klajo. Jaz pa bom moral že prihodnjo jesen umreti in moje meso bodo ljudje pojedli, kot imajo navado.

Žalosten se je stari vol obračal k mlajšemu in solza se mu je utrnila iz očesa. – Prihodnjo pomlad, je nadaljeval, bošš ti z novim tovarišem oral za repo. Ko boste zorali nekaj brazd na njivi, se ti bo prikazala izpod brazde velika in strašna kača. Siknila bo proti gospodarju, ki bo ravno plužil, in ga bo smrtno pičila v nogo. – Ali mu nihče ne bo mogel pomagati? vpraša mlajši vol. – Nihče drug mu ne bi mogel pomagati, kot le hlapec, odgovori starec. Hlapec bi mu pomagal, če bi kači, brž ko se bo dvignila iz brazde, z gorjačo pokazal pravo pot do gospodarja. Toda vstaniva in pojdiva proti domu. Hlapec naju že išče in gorje, če naju dobi.

Ko je prišla jesen, je gospodar zares prodal starega vola. Prihodnjo pomlad pa, ko so orali za repo, se je zgodilo natanko tako, kot je na lanskoletni kresni večer govoril vol. Izpod brazde je prilezla kača ter zasikala proti gospodarju z dolgim razklanim jezikom. Toda hlapec je pazil nanjo in z gorjačo ji je razbil glavo.

Gospodar je videl, kako nepričakovano ga je hlapec rešil, in ga je ves začuden povprašal, od kod je vedel, da bo kača prišla. Hlapec mu je vse po resnici povedal, kako je slišal, ker sta se lansko leto na kresno noč vola pogovarjala. Toda ni vedel, čemu je prav on takrat slišal vola govoriti. Saj niti vedel ni, da se mu je praprotno seme usulo v škornje. Če bi pa to vedel, potem bi ničesar ne slišal, kar se živali pogovarjajo.

V deželo je prišla razigrana pomlad. Narava se je prebujala. V zraku je bilo čutiti ljubezen, nov začetek, novo življenje, novo upanje. Tudi zlato sonce se je veselilo, ker so minili hladni, mračni dnevi in so bila tla prekrita z mehko zeleno travo. Zato se je že zjutraj prijazno nasmehnilo in s svojimi žarki pobožalo prečudovite pisane cvetlice. Pisane rožice so mu vrnile nasmeh. Razprle so svoje cvetne liste in vabile žuželke. Lahen vetrič pa je pozibaval veje, na katerih so se gugale ptičke in veselo žvrgolele.

Na robu gozda, na pobočju je stala samotna kmetija. Živali, ki so živele na tej hribovski kmetiji, so vstale z nasmehi na licih. Veselile so se današnjega dne. Kajti ta dan je bil čisto poseben dan, dan za barvanje jajc. Vsepovsod je bilo čutiti vznemirjenje. Zajčki so od razposajenosti skakljali sem ter tja; hopla hop, hopla hop. (more…)