Ob prihodu pomladi mnogi Slovani še vedno praznujejo Jurjevo. Zeleni Jurij, ki ga še vedno slavimo v Beli krajini, naznanja otoplitev in svetlejše dni, ter na vrata vaščanov zatika vejice, ki družinam prinašajo srečo in zagotovilo za dobro letino.

Včasih je bil to dan, ko se je po mrzli zimi živino prvič gnalo na pašo, ko se je narava prebudila iz svojega počitka, in ko so se na svet vrnile tudi kače. Od tu tudi legenda o krščanskem svetniku Svetem Juriju, ki je po legendi ubil kačo oziroma zmaja in s tem osvobodil pomlad.

Cvetnica je zadnja nedelja pred veliko nočjo in uvod v veliki teden. Na ta dan verniki k blagoslovu nesejo pomladansko zelenje in oljčne vejice ter se s tem in branjem pasijona spominjajo zadnjih dni Jezusovega življenja na zemlji.

Na ta dan naj bi Jezus na oslu prijezdil v Jeruzalem, ljudje pa so ga radostno pričakali in pred njim razgrnili preprogo iz oljke in palmovih listov.

Sveto rastlinje nas varuje pred strelo in ujmami, odganja zle sile in bolezen ter pospešuje rast.

Za Cvetnonedeljske butarice obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem se imenujejo pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v Zgornji Savinjski dolini potice, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara. Značilnost za Ljubljanske butarice je da so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev.

Pesem za mamo

Mama beseda čarobna,
gane vsako srce,
nobena ji ni kaj podobna,
v misel za vedno ti gre.

Ko so najtežji trenutki,
in ves trud zaman ti gre,
takrat najlepšo besedo,
lahko ti le mama pove.

Bog ni imel dovolj rok, da bi vlekel otroke iz težav, zato je iznašel mame.
(Alice Lumpkin)

Ob materinskem dnevu čestitamo vsem mamicam in jim želimo vse najlepše ter izrekamo zahvalo za vso njihovo ljubezen, skrb, potrpljenje in spoštovanje, ki jih od njih prejemamo vse od prvega dne.

10. marca praznujemo dan mučenikov, praznik krščanskega izročila, ki izhaja iz dogodkov med vladavino rimskega cesarja Licinija (308-324). Po sporu s cesarjem Konstantinom I. je v kristjanih videl sovražnike, zato je Konstantinovim vojakom na svojem območju zaukazal, naj se spreobrnejo in odrečejo krščanstvu ali pa bodo kaznovani s smrtjo. 40 vojakov elitne legije se je temu ukazu uprlo in tako so bili goli poslani v ledeno jezero. Poleg jezera je Licinij dal postaviti toplo kopel, ki je bila namenjena spreobrnjencem in jim tako ponudil še zadnjo možnost pred smrtjo, da se spreobrnejo. Premislil si je le eden od vojakov, ki je iz ledenega jezera skočil v toplo kopel, a je zaradi nenadne temperaturne spremembe vseeno doživel šok in umrl. Stražar, ki je opazoval neznosno mučenje vojakov, je odvrgel svoja oblačila in skočil k pogumnim v ledeno vodo, tako je bilo s stražarjem vred mučenikov 40. Naslednji dan, 10. marca so trupla umrlih, ki so raje pomrznili do smrti kot se odrekli svoji veri, sežgali na grmadi.
Spomin na ta dogodek je ostal vse do današnjih dni, in se danes praznuje kot dan moških, suhe slive, klobase in trnjeve veje, ki jim jih podarjamo, pa služi kot opomin, da mučeništvo v njihovem življenju traja še danes.

Dragi moški, Slovenski dom vam iskreno čestita ob dnevu mučenikov.