V deželo je prišla razigrana pomlad. Narava se je prebujala. V zraku je bilo čutiti ljubezen, nov začetek, novo življenje, novo upanje. Tudi zlato sonce se je veselilo, ker so minili hladni, mračni dnevi in so bila tla prekrita z mehko zeleno travo. Zato se je že zjutraj prijazno nasmehnilo in s svojimi žarki pobožalo prečudovite pisane cvetlice. Pisane rožice so mu vrnile nasmeh. Razprle so svoje cvetne liste in vabile žuželke. Lahen vetrič pa je pozibaval veje, na katerih so se gugale ptičke in veselo žvrgolele.

Na robu gozda, na pobočju je stala samotna kmetija. Živali, ki so živele na tej hribovski kmetiji, so vstale z nasmehi na licih. Veselile so se današnjega dne. Kajti ta dan je bil čisto poseben dan, dan za barvanje jajc. Vsepovsod je bilo čutiti vznemirjenje. Zajčki so od razposajenosti skakljali sem ter tja; hopla hop, hopla hop. (more…)