Home » Za družine » Pravljice » Marinca v jami Vilenici


Slovenian Catholic Chaplaincy
62 Offley Road
London SW9 0LS



E-pošta
info@skm-london.org.uk


Mobilni telefon
0044 (0)736 5353 900

Stacionarni telefon
0044 (0)20 7735 6655



Marinca v jami Vilenici

V davnih dneh je v vasi Lokev na Krasu živela revna, dobra, skrbna žena, Jegričeva mati, s hčerko Marinco. Nekega dne sta šli obe v gozd, nabirat drva. Prišli sta do jame Vilenice, v kateri so živele vile. Danes je ob vhodu v to jamo sama gmajna, v tistih časih pa so tam rasla velika mogočna drevesa.

Ko sta se ravno odpravljali proti domu, sta pod veliko lipo zagledali tri vile. Bile so čudovito lepe. Imele so dolge, zlate lase, ki so jim segali skoro do tal. Ena od vil je ukazujoče rekla Jegričevi materi.
»Mati, danes leto boš pripeljala svojo hčer prav na to mesto. Odpeljale jo bomo s seboj.«

Obupana mati je jokala dan in noč, vse leto, a vedela je, da gorje tistemu, ki vil ne bi ubogal. Marinca je tolažila svojo dobro mater, a tudi sama se je bala dne, ko jo bo morala zapustiti.

Minilo je leto in Jegričeva mati je peljala Marinco k lipi v gozdu. Tam so že čakale vile in odpeljale so Marinco v jamo Vilenico, Jegričeva mati pa je odšla domov, se zaprla v svojo borno kočo in ni je bilo več na spregled.

Marinca je v Vilenici občudovala podzemske dvorane, kjer se je vse lesketalo v zlatu in srebru. Pot po jami je bila posuta z belimi kamečki.
Vilenica je tedaj imela trideset soban. Tisoč let so vile bivale tam.

Marinca je v Vilenici dobila nalogo pomivati, pometati in kuhati. Imenitno se ji je godilo. Jedla in pila je kolikor je hotela in poslušala je vile, ki so prelepo prepevale. Vendar, četudi je bilo Marinci v Vilenici lepo, je pogrešala svojo drago, ljubo mamo, ki jo je imela mnogo rajši kot vse sladkarije in lepotije v Vilenici.

Vile so kmalu opazile, da jih Marinca ne mara, zato so se odločile, da se je bodo znebile. Nekega večera ji je ena od vil rekla:

»Čuj, Marinca, jutri zjutraj pojdeš k neki starki. Vzela ji boš tri pomaranče, ki jih čuva v gradu in prinesla jih boš v Vilenico!«

Naslednjega dne, navsezgodaj zjutraj so vile odpeljale Marinco na bližnji hrib in ji od tam pokazale grad, kjer je starka stanovala. Grad je stal na hribu Gradišče, nad krajem, kjer je danes vas Prelože.
Deklica se je odpravila na pot. Vedela je, da je dobila težko nalogo, zato je vso pot jokala. Ko je bila v gozdu, tam, kjer danes stoji Bekonova hiša, je srečala starca.
»Zakaj jočeš, deklica?« jo je vprašal prijazni starec.
Ko mu je povedala, kakšna naloga jo čaka, ji je starec dejal:
»Tu imaš pet reči. Vzemi jih, ker jih boš še danes potrebovala.
Dal ji je nekaj žebljrv, stekleničko olja, košček kruha, metlo in vrv. Deklica se mu je lepo zahvalila in odhitela po poti naprej.

Prišla je do gradu in se ustavila pred velikim grajskim jarkom. Preko njega je bil položen most, a tako star in trhel, da bi človek, ki bi stopil nanj, zgrmel v globino.
Deklica je vzela žeblje in kamen ter desko za desko čvrsto pribila in varno je prišla čez popravljen most.Prišla je do železnih vrat z zarjavelimi zapahi. Vzela je stekleničko olja, namazala zapahe in in z lahkoto je odprla grajska vrata.
Takoj za vrati je Marinco napadla množica sestradanih psov, a deklica je hitro odprla košek in zagnala mednje kruh, ki ji ga je dal dobri starec. Psi so planili na kruh, Marinca pa je medtem nadaljevala pot do velikega grajskega dvorišča. Tam jer stara žena s težavo s koncem svojega krila pometala dvorišče.

Marinca je stekla k njej in ji dala metlo.

Na naslednjem dvorišču je videla staro, ubogo ženo, kako se je trudila, da bi iz vodnjaka izvlekla vodo. Ni imela vrvi, zato si je iz drevesnih vej spletla nekakšno vrv, a vode ni mogla dvigniti iz vodnjaka. Marinca je vzela starčevo vrv, jo privezala na vedro in zlahka sta z ženo izvlekli vodo iz vodnjaka.

Marinca je tekla naprej in našla stopnišče, ki je vodilo do velike sobane, kjer je videla dremajočo starko. Na zlatem krožniku poleg nje so bile tri pomaranče.

Marinca se je tiho priplazila do pomaranč, jih zagrabila in zbežala. V tistem trenutku pa se je starka zbudila in zavpila ženi pri vodnjaku.

»Ustavi jo! Ukradla mi je pomaranče!«
»Tega ne bom storila,« je odvrnila žena, »dvajset let sem se z vejami trudila priti do vode, ta deklica pa mi je dala vrv.«
Medtem je Marinca pritekla do žene z metlo.
»Ustavi tatico!« ji je vpila razjarjena starka.
»Tega ne bom storila,« je odgovorila žena, »hvaležna sem tej deklici, ki mi je dala metlo.«

»Napadite jo!« je starka kričala psom ob grajskih vratih.
»Ne

, ne bomo!« so bevskali psi.« Tri leta smo trpeli lakoto, a ta deklica nas je nasitila.«

»Vrata, zaprite se!« je rjovela starka.
»Ne, ne!« so zaškripala vrata, »ta deklica nas je očistila in naoljila.«

Medtem je bila Marinca že pri mostu.
»Most, poderi se in vrzi tatico v prepad!«
»Ne, ne bom« je zagrmel most,« razbit sem bil in ta deklica me je popravila.«

Starka ni mogla naprej in Marinca je bila rešena.

Prihitela je v Vilenico in dala vilam tri pomaranče. Vile so se čudile in niso mogle verjeti, kako se je Marinca živa in zdrava vrnila z gradu, od koder se dotlej še nihče ni vrnil.

Vile so bile zelo zadovoljne in so Marinco vprašale, kaj si želi za plačilo.

»K moji mami bi se rada vrnila!« je zaprosila deklica.
Vile so njeno prošnjo uslišale. Dale so ji veliko dragocenih daril in še tisti dan je Marinca objela svojo dobro mamo in srečno sta odtlej skupaj živeli.

(Povzeto po reviji Jaselce, Gorica 1928)